Znamenitosti v občini Polzela

Grad Komenda

Bistro, kavarna in slaščičarna Pasijonka grad Komenda Polzela Razstava SMVR 1 grad Komenda grad Komenda Perič-5

Grad leži na vzpetini sredi Polzele. Prek svojih lastnikov se v neki oglejski listini omenja že leta 1149. Od 13. do 18. stoletja je bil v rokah Malteškega viteškega reda. Skozi stoletja je doživljal različno usodo, vendar s svojo dominantno lego, stavbno zgodovinskimi značilnostmi ter stilnimi prvinami predstavlja pomemben kulturni in zgodovinski spomenik.

Posebnost gradu je antični lev iz pohorskega marmorja, postavljen na stopniščno ograjo ob glavnem vhodu. Tu je nad stopnicami v steno vzidana tudi bronasta plaketa s portretom Franceta Prešerna, poleg nje pa ploščica z napisom: »V to Komendo je v letih 1817-1819 prihajal pesnik dr. France Prešeren na obisk k svojemu stricu Antonu Muhovcu, župniku na Polzeli.«

Beseda Heilenstein je nemško ime za Polzelo, ki ga je dobila po svojem gradu. Beseda Stein (kamen) je sinonim za mnoge grajske stavbe iz tistega časa, beseda heil pa verjetno izvira iz visokonemške besede hël, ki pomeni glasen, doneč. Ime v svoji prvotni obliki označuje grad, o katerem ali s katerega se sliši glas daleč naokrog. Po opisu grajske stavbe in kasnejših ohranjenih slikovnih virih si je grad takšno ime tudi zaslužil. Nekoč strateško pomembna zgradba polzelskih plemičev je v 13. stoletju za skoraj pol tisočletja prešla v roke Malteškega viteškega reda. Grad se je v tem času preimenoval v Komendo, ki je bila zaupana upravitelju redovnih posesti – komendatorju, od koder izvira tudi ime. Prav ti pa so s svojim poslanstvom bistveno vplivali na življenje ljudi v kraju. Poleg vsebinskega pomena je grad tudi po svoji zunanji podobi in legi viden daleč naokoli. Skozi stoletja je kot stražar bdel nad ljudmi in vse bolj razvijajočo se okolico. Je simbol in začetek Polzele, zato si je zaslužil osrednje mesto v zgodovini našega kraja. Grad je bil pozidan v romanski dobi, vendar je zlasti po odhodu malteških vitezov začel neslavno propadati. Izgubil je renesančno obrambne sestavine, tako da je dandanes ostalo le grajsko jedro.

Od leta 2011 je grad Komenda popolnoma prenovljen. Občina je s tem pridobila veliko novih prostorov, primernih za razvoj turizma, za kulturno dejavnost in družabno življenje. Ponudba na gradu zajema tudi najem prostorov za konference, seminarje, sestanke in izobraževanja ter rojstnodnevne zabave različnih tematik za otroke. Celotno območje gradu Komenda je uradni prostor za sklepanje porok. V grajskih prostorih delujejo TIC Polzela, Medobčinska splošna knjižnica Žalec – Občinska knjižnica Polzela, dislociran oddelek Glasbene šole »Risto Savin« Žalec in Bistro Pasijonka, kavarna in slaščičarna.

Veliko pozornost na gradu pritegnejo: zbirka eksponatov Suverenega malteškega viteškega reda, soba pesnice in pisateljice Neže Maurer z njenimi osebnimi predmeti in zbirka likovnih del akademske slikarke Darinke Pavletič Lorenčak.

Celotno območje gradu Komenda je uradni prostor za sklepanje porok. Izreči slavnostni DA v lepoti naravne in kulturne dediščine je res posebno doživetje. Mladoporočenca, ki se želita poročiti na gradu Komenda, dobita vse informacije na TIC Polzela: 03/703 32 28 ali tic@polzela.si.

Poročna dvorana grad Komenda Poročni sprejem zunaj Grad Komenda Grad Komenda poročni kotiček Poročni par na gradu Komenda

Park in graščina Šenek

Graščina in park se razprostirata na čudoviti razgledni točki na severnem robu Polzele. Zgodovina Šeneka sega v čas celjskih grofov, kot žovneška posest se omenja že leta 1288. Neobaročni videz je dobila s fevdalnimi lastniki baroni Pongratz. Tik ob graščini stoji zanimiva obnovljena grajska kapela sv. Florjana z letnico 1779. Graščino obdaja šeneški park, razglašen za kulturni spomenik. Danes je v njem preko trideset različnih, za naše okolje nenavadnih, vrst dreves. V parku je Turistično društvo Občine Polzela uredilo Učno pot, po kateri se je vredno sprehoditi ob vsakem letnem času.

Park in graščina Šenek

Gora Oljka in Planinski dom

Gora Oljka (734 m) se omenja že leta 1243 kot “Križna gora”. Iz pogodbe med šoštanjsko lastnico in Malteškim viteškim redom je razvidno, da sta stala na gori vsaj od sredine 17. stoletja velik križ in kapela s kipom Sv. Jošta in Sv. Neže. Med letoma 1754 in 1757 je bila zgrajena sedanja cerkev. Znamenit je glavni oltar, ki uvršča cerkev na Gori Oljki med impozantne spomenike. Je delo kiparja Ferdinanda Galla. Njegov posluh za gledališke učinke je dosegel vrh v zadnji večerji z velikega oltarja. Vrsta sedečih apostolov v naravni velikosti, ki z izrazitimi kretnjami izpovedujejo svoje občutke ob zadnji večerji, je zapustila običajno oltarno okolje in išče neposreden stik z gledalcem. Na nastavku je slika Fortunata Berganta “Kristus v vrtu Getsemani”, zgoraj veliki križ, pod njim kip Žalostne Matere Božje, ob njej pa še kipa Sv. Neže in Sv. Jošta. Pod cerkvijo je še podzemno svetišče z božjim grobom. Fasada na cerkvi in vsi kamniti deli so bili obnovljeni 1998 leta, prav tako zunanja osvetlitev.

Ob cerkvi stoji lepo vzdrževan in obnovljen planinski dom s približno 150 sedeži in 50 ležišči. Dostopi so možni iz smeri Polzele 2h, Šmartnega ob Paki 1,5h, Rečice 2h, Velenja 3h, Šoštanja 2,5h, Skornega 2h, Paške vasi 1,5h in Andraža. Dostop je možen tudi z avtobusom iz Polzele.

Gora Oljka 2017 Peter Strouhal Gora Oljka Gora Oljka Gora Oljka Gora Oljka

Muzej starih traktorjev

Edinstvena zbirka več kot dvajset starodobnikov, ki jih je lastnik Ernest Obermayer zbral iz različnih delov Slovenije in Avstrije ter jih obnovil do te mere, da so vsi v voznem stanju. Del zbirke je Mercedes-Benz iz leta 1952 z lesenim podvozjem pod kovinskim karoserijo, na katerega je še posebej ponosen. Zadnja pridobitev muzeja je Fordson, letnik 1919, ki je najstarejši traktor v tem delu Evrope.

Muzej starih traktorjev

Rojstna hiša Neže Maurer

V naselju Kopank v Podvinu pri Polzeli stoji rojstna hiša Neže Maurer, znane slovenske pesnice in pisateljice. Hiša je kljub starosti sorazmerno dobro ohranjena in je ena izmed redkih še ohranjenih v njeni bližnji in daljni okolici, ki nam pripoveduje način življenja, gospodarjenja in bivanja v preteklosti. Hišo je pred leti odkupila Občina Polzela, ki zanjo tudi skrbi. Leta 2001 je sprejela odlok o razglasitvi rojstne hiše Neže Maurer za kulturni spomenik lokalnega pomena z lastnostmi etnološkega spomenika.

Rojstna hiša Neže Maurer

Cajhnov kozolec

Predstavlja etnološko zbirko v malem. Na obnovljenem pročelju so razstavljena stara kmečka orodja in pomagala, ki so v preteklosti olajšala marsikatero kmečko opravilo. Ponosna lastnica Štefka Cajhen orodja zbira od leta 1991, precej jih je z domače kmetije.

Cajhnov kozolec

Šaljive glinene figurice

Od leta 2007 je v Andražu nad Polzelo na ogled postavljena stalna razstava zbirke Šaljive glinene figurice, avtorja Mirana Čobala, ki na humorističen način prikazuje literarne junake (Švejka, Martina Krpana, Butalce…) in prizore iz vaškega življenja (muzikante, učiteljice ..), postavljene v miniaturne ambiente z izoblikovanimi podrobnostmi, ki pritegnejo oko obiskovalca.

Šaljive glinene figurice

Graščina Novi Klošter

Samostan je dal v Založah pozidati celjski grof Friderik II in ga je leta 1453 podaril menihom dominikancem. Konec 18. stoletja ga je razpustil cesar Jožef II. Dvakrat so ga opustošili Turki, kasneje je bil prezidan v graščino, okolica pa preurejena v park, kamor so posadili različna drevesa. Veliko dreves so med drugo svetovno vojno posekali Nemci, nekaj pomembnih je ostalo. Zadnji lastnik pred drugo svetovno vojno je bil Oto Parin. Njegov sin Paul Parin – zdravnik, kirurg, nevrolog in psihoanalitik, ki je živel v Švici, je objavil nad 50 znanstvenih sestavkov in tudi leposlovno delo “Zanesljiva znamenja spreminjanja”, ki je prevedeno in med drugim opisuje mladost v Novem Kloštru in kulturnozgodovinske zanimivosti graščine. Tukaj je bil tudi začetek osnovne šole na Polzeli. Leta 1786 je bila v Novem Kloštru ustanovljena t.i. trivialna šola. Leta 1796 se je šola preselila na Polzelo.

Graščina Novi Klošter

Cerkev Sv. Marjete

Župnijska farna cerkev Sv. Marjete je bila zgrajena nedaleč od gradu Heilenstein, v sedanjem centru Polzele in se prvič omenja leta 1255. Lastniki gradu iz rodu Heilenstein so širili svoje posesti tudi v povezavi s posestmi celjskih grofov. Prvotna cerkev je bila romanska. Leta 1263 je postala komendatorska cerkev, o čemer priča relief malteškega križa na stropu v prezbiteriju. V teku stoletij so jo večkrat prezidali, najbolj korenito leta 1616, ko je dobila sedanjo obliko. Romansko stavbo so barokizirali in ji prizidali sedanji prezbiterij, obe kapeli in zakristijo; zvonik so dvignili za eno nadstropje, sicer je ohranil svojo gotsko zasnovo.

Zanimivost cerkve je relikvija sv. Teodorja, ki jo je iz Rima za cerkev pridobil komtur Helfenthal. Steklena krsta, v kateri je na rdečem žametu ležalo truplo sv. Teodorja, oblečeno v dragoceno, z zlatom in srebrom okrašeno obleko, je bila najprej v cerkvi na Gori Oljki. Ko je bila zaradi jožefinskih reform leta 1788 izdana odločba o zaprtju cerkve, so relikvije sv. Teodorja prenesli na Polzelo.

Cerkev sv Marjete Cerkev sv Marjete 1

Cerkev Sv. Miklavža na Vimperku

Cerkev se prvič omenja v štrasburškem vizitacijskem protokolu iz leta 1545, vendar je po času nastanka starejša in sega verjetno v drugo polovico 14. stoletja. Barokizacijo je doživela v času komendatorja barona Gloyacha. Leta 1728 je cerkev namesto gotskega lesenega stropa dobila sedanji svod, v naslednjih desetletjih pa so ji prizidali zakristijo in zvonik. Glavni oltar nosi letnico 1783. Na koru so orgle, ki so jih leta 1857 prinesli iz Gore Oljke. Zvonik je bil leta 1850 prenovljen. Pri ponovni prenovi leta 1994 so ga povišali za 70 cm, da je zopet dobil svojo prvotno obliko.

cerkev sv. miklavž

Cerkev Sv. Andreja

Nekoč slikovita cerkvica, ki se prvič omenja v listini iz leta 1229, je danes mogočna farna cerkev, od koder je slikovit pogled na celotno območje Andraža nad Polzelo. Nastanek te cerkvice je povezan tako s polzelskimi posestniki kot celjskimi grofi. Friderik I. je upravljal gornjegrajski samostan, ki je imel posestva tudi pri sv. Andreju in Dobriču. Cerkev sv. Andreja je bila sprva le večja kapela, zgrajena v romanskem slogu. Od nje danes ni več nikakršnih ostankov ali vidnih znamenj. V drugi polovici 15. stoletja so to kapelo prezidali in jo dogradili v gotskem stilu. Še danes so vidni ostanki iz te dobe, od katerih je najzanimivejši gotski kamniti portal, ki je imel dva grba, na desni je bil malteški križ, na levi pa grb celjskih grofov s tremi zvezdami. To znamenje kaže, da so imeli nad cerkvijo patronat celjski grofje in komendatorji s Polzele. Od leta 1545 se omenja kot podružnica polzelske župnije. Sedanja cerkev obsega prezbiterij, ladjo in dve stranski kapeli, ki dajeta obliko križa. Večjo obnovo je doživela v drugi polovici 19. stoletja, ko so namestili nove oltarje: glavnega, dva večja in dva manjša stranska oltarja. Postavili so tudi nove cerkvene klopi in postaje križevega pota.

Cerkev Sv. Andreja Cerkev sv. Andreja Cerkev Svetega Andreja - MAJ

Kužno znamenje v Dobriču

Postavljeno je v Dobriču, na pol poti iz Podvina na Goro Oljko. Od ostalih znamenj se loči po tem, da je njegova osnova štiristrani zidani stolp. Postavili so ga kot spomin na kugo ali črno smrt, ki je v teh krajih razsajala v prvi polovici 17. stoletja. V bližini je udorina, ki je po izročilu ostanek ugreznjene jame, v katero so pokopavali številne, za kugo umrle domačine.

Kužno znamenje

Jelovškova kašča

je najstarejša in najlepše ohranjena kašča v Andražu. Spada v sklop kmetije, ki je z vsemi objekti (hišo, hlevom, kozolcem, toplarjem in kapelo ) evidentirana kot kulturna dediščina. Zgrajena je bila leta 1810. Letnica je vrezana nad vhodom sredi lepih stiliziranih tulipanovih cvetov in imenom lastnika kašče Luka Jelovšeka in mojstra Marka Vodriha.

Jelovškova kašča

Bolčinova hiša

Ob poti na Goro Oljko, malce naprej od kužnega znamenja, pogled pritegne stavba, ki je po svoji zasnovi za kraj zelo nenavadna. Sodi prav gotovo med najstarejše hiše, saj je na stropniku vrezana letnica 1725. V hiši je še ohranjena črna kuhinja. Hiša je dobro ohranjena in spomeniško zaščitena.

Bolčinova hiša

Štoberjeva hiša

Današnja podoba Štoberjeve hiše je odsev njene prenove v letu 1841. Letnica je vklesana v kamnitem portalu iz zelenega tufa. Uvrščamo jo med tipe hiš s (prvotno) črno kuhinjo in osrednjeslovensko razporeditvijo prostorov. Nekdanja socialna podoba se odraža v razkošno členjeni fasadi. Pomembno spomeniško vrednost celotne domačije še dodatno poudarja njen videz, ki je ohranjen skladno s funkcijo domačije.

Štobarjeva hiša

Barbankova hiša

Je etnološka posebnost naselja Ločica ob Savinji in obuja spomine na nekdanjo obliko in podobo savinjske kmečke hiše, kakršne so bile še v drugi polovici 19. stoletja. V okviru Barbankovega doma je tudi vezan kozolec iz leta 1861.

Barbankova hiša

Mešičev mlin

je bil med najbolj znanimi mlini na Polzeli. Na domačiji je Struga poganjala mlin in žago od leta 1923, kasneje pa še dinamo za domačo razsvetljavo. Po letu 1940 je mlin s tremi pari poganjala turbina. Do druge svetovne vojne so mleli predvsem za okoličane in Polzelane, kasneje pa tudi za trgovino. Z obratovanjem so prenehali leta 1955. Za Mešičev mlin so značilne še arhitekturne posebnosti mlinskih stavb, ki so sedaj lepo obnovljene.

Mešičev mlin

Reka Ložnica s poplavnim območjem

Obsega območje vlažnih in močvirnih travnikov ob reki Ložnici os Sp. Založ do Zaloga v Savinjski dolini. Območje s številnimi vijugami reke Ložnice in obrežno vegetacijo, poplavnimi travniki z vlagoljubno vegetacijo (trstičevja, jelševja, šašja) in ostanki nižinskega hrastovega gozda ustvarja značilno podobo in nudi življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam, med katerimi so tudi ogrožene živalske vrste: med pticami kanja (Buteo buteo), navadna pastovka (Falco tinnunculus), skobec (Accipiter nisus), siva čaplja (Ardea cinerea), prepelica (Coturnix coturnix), siva žolna (Picus canus), rjavi srakoper (Lanius collurio), vodomec (Alcedo atthis), rjava penica (Sylvia communis), brglez (Sitta europaea), plašica (Remiz pendulinus), bičja trsnica (Acrocephalus schoenobaenous); med dvoživlkami: sekulja (Rana temporaria), rosnica (Rana dalmatina), navadna krastača (Bufo bufo), planinski (Triturus alpestris) in navadni pupek (Triturus vulgaris), zelena žaba (Rama kl. esculenta).

Reka Ložnica